50 let PEF - Intervju: Orijana Gregorič ima najdaljši staž na univerzi

datum: 11.04.2024

kategorija: Novice

50. obletnico Pedagoške fakultete v Kopru želimo obeležiti tudi s spomini in z vpogledi zaposlenih, študentov ter ostalih, ki so (bili) povezani s fakulteto. Vabljeni k branju prvega intervjuja.

Orijana Gregorič, vodja službe za splošne zadeve, je bila na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem zaposlena še pred njenim nastankom. Leta 1987 se je namreč zaposlila na koprskem dislociranem oddelku Pedagoške akademije, ki je takrat sodil pod okrilje Univerze v Ljubljani. V majhnem kolektivu je skrbela predvsem za to, da je delo potekalo nemoteno. Vrsto let je kot edina strokovna delavka na dislocirani enoti poprijela za marsikatero administrativno, a tudi tehnično opravilo. Nanjo so se ob predavanjih, vajah in izpitih s svojimi prošnjami in željami obračali visokošolski učitelji in sodelavci, večino odgovorov na svoja vprašanja pa so vselej dobili tudi študenti, saj so vrata njene pisarne bila vedno odprta. Vsak študent je vedel, da bo pri njej sprejet in da bo poskušala najti pravo rešitev. In še danes, po 36 letih, je tako.

---

Gospa Orijana, ko danes študentje potrkajo na vaša vrata in potrebujejo pomoč – kaj vam gre najprej po glavi?

Všeč mi je to vprašanje in rada odgovorim nanj.

Danes študentje bolj poredko pridejo k meni, ker je sedaj moje področje dela bolj usmerjeno v reševanje zadev, povezanih z upravljanjem prostorskih kapacitet, torej povečini tehnične narave.

Ko zberejo pogum in pridejo, jim rade volje prisluhnem. Že po prvih besedah mi je jasno, kaj želijo ali kje se skriva problem. Na začetku so nekoliko zadržani, a z malo spodbude prebijemo led in beseda steče. Lep je občutek, ko se ob nasmehu in drobni šali sprostijo in odprejo. Kljub veliki razliki v letih se vselej »najdemo« in to me neizmerno veseli.

 

Letos UP PEF praznuje 50 let. Vi ste tu že od leta 1987, celo delavno dobo boste preživeli tukaj. Kako gledate na razvoj fakultete?

Ravno v teh dneh sem močno vpeta v projekt zbiranja arhivskega gradiva o ustanavljanju Univerze na Primorskem in njenih ustanovnih članic. Gre za pregledovanje, zbiranje in popisovanje dokumentov od prvih korakov oddelka za razredni pouk v Kopru, do odcepitve od ljubljanske Pedagoške fakultete in vstopa v novo ustanovljeno Univerzo na Primorskem, ki vzbuja posebne občutke. Ob listanju porumenelih papirjev iz leta 1974 spomini privrejo v ospredje, občutki se prepletajo, misli pa odtavajo. Hodim skozi čas in se skušam spomniti generacije študentov – vsako ime dobi obraz in vsak obraz določeno značilnost – neprecenljiv občutek.

Glede na to, da sem na Cankarjevi 5 od leta 1987, gledam na razvoj in rast fakultete z odobravanjem in velikimi pričakovanji, a tudi kritično. Včasih se mi zazdi, če povem preprosto, da nas razvoj nekoliko prehiteva in da je korak pred nami, zaposlenim pa nam ne uspe dohajati in predelati vseh novosti. Aktivnosti ne pojenjajo, birokracija nas duši, kvaliteta dela trpi. Zase lahko trdim, da velikokrat hrepenim po občutku biti na zeleni veji, se pa tehtnica vsekakor vedno prevesi v prid novostim, inovacijam, rasti in razvoju.

 

Kakšne spomine imate na Pedagoško akademijo in sodelovanje z Univerzo v Ljubljani?

Vezi, ki se stkejo med ljudmi, se težko pretrgajo. Čeprav so sodelavci iz Ljubljane včasih »pozabili« na koprski oddelek, smo imeli skupne cilje, povezoval nas je entuziazem, znali smo biti ekipa in na ta način smo uspešno sodelovati vrsto let. Priznati moram, da so mi nekateri sodelavci in sodelavke s Pedagoške fakultete v Ljubljani še vedno blizu. Žal trenutkov, ko se z njimi srečam in poklepetam, ni veliko, so pa zato ponovna snidenja zelo prisrčna.

 

Leta 2003 se je Pedagoška fakulteta priključila na novo ustanovljeni Univerzi na Primorskem in od takrat doživlja pravi razcvet. Kako ste občutili ta preskok?

Ko se ozrem nazaj, priznam, da je bilo burno. Čeprav smo bili na enoti v Kopru na ta korak pripravljeni, sem prepričana, da marsikdo od nas ni vedel, v kaj točno se spuščamo in kaj nas čaka na novi poti. Z gotovostjo povem, da ni možno prešteti vseh oddelanih ur ob prehodu na novo univerzo. Zjutraj smo začeli z delom brez prestanka do ure kosila, kar v pisarni smo vase vrgli sendvič ter nadaljevali z delom še pozno popoldan. Velikokrat smo si fascikle nosili domov, da smo delo dokončevali v nočnih urah. Zato tisti, ki smo ta proces doživeli, dobro vemo, kaj pomeni biti pripaden. Spomnim se, da ni bilo malo tistih, ki so bili prepričani, da nam ne bo uspelo brez Ljubljane, in so zatrjevali, da smo se v Kopru napačno odločili. Številčno skromna skupina ljudi je na srečo dokazala, da ni tako, in dokaz je danes vsem dobro viden.
 

Spomnimo bralce, da je bil vaš prvi delovni dan zelo nenavaden – prišli ste na razgovor za delo in takoj začeli z njim  vse torej v istem dnevu. Novim kolegicam in kolegom se danes ob prvem pozdravu navadno predstavite kot oseba z najdaljšim stažem na Univerzi, kljub temu pa še vedno delate z zanosom in veseljem. Kaj vas v službi navdihuje?

Spomini so še živi in sedaj mi gre na smeh, ko pomislim, kolikokrat sem to zgodbo ponovila vsem novim kolegicam in kolegom. Prišla, videla, začela! Očitno sem imela tisto »nekaj«, kar je prepričalo moje takratne nadrejene, da sem bila dobra izbira za delovno mesto tajnice oddelka. Svojo dogodivščino sem začela podkovana zgolj s teoretičnim znanjem in brez delovnih izkušenj, a polna mladostne energije in želje po dokazovanju. Danes, starejša in izkušenejša, sem še vedno tu. Zavedam se, da sem pomemben in spoštovani člen skupnosti in upam, da bom z istimi občutki tudi zaključila svojo poklicno pot.

 

Kaj pogrešate?

Bom direktna. Pogrešam več zavedanja, da obstajajo vrednote tudi znotraj delovnega okolja, ki jih noben zaposleni ne bi smel ignorirati. Kaj nas stane, če se trudimo pri realizaciji dodeljenih nalog, če pazimo in vzdržujemo pozitiven nivo komuniciranja, če krepimo medsebojno sodelovanje in razumevanje? Še bi lahko naštevala, a bistvo sem zadela.

 

Po naravi ste pozitivna oseba, vedno si raje vzamete čas za lepe spomine in dobre izkušnje, negativnim pa pustite, da gredo svojo pot. Pa vendar – bi nam zaupali kaj zanimivega iz svojega poklicnega življenja?

Vselej rada izpostavim in poudarim, da sem oseba s predznakom + in moji ključni motivatorji so ljudje, ne glede na to, ali so mi podobni ali razmišljajo drugače. Navdihuje me tudi vse tisto, s čimer se ujemajo pridevniki, kot so: svetlo, toplo, jasno, pravično … Zgodi se, da včasih tudi sama podvomim o sebi in izgubim fokus, a se znam, zahvaljujoč letom in izkušnjam, hitro spraviti nazaj v prave tire.

Ljudje, ki poznajo mene in mojo zgodbo, pravijo, da imam srečo v življenju. Strinjam se in dodajam, da ni bilo vedno vse lepo in super. Zame je bil vrsto let največji izziv usklajevanje zasebnega in poklicnega življenja. S podporo družine in nekaj zelo dragih sodelavcev mi je uspelo. Izziv sem spremenila v lepo zgodbo in dragoceno življenjsko izkušnjo. Ta zgodba je sedaj že povsem polna dogodkov, srečanj, anekdot. Je zelo zanimiva in ima prav posebno mesto v mojih spominih.
 

Kakšni so današnji študentje v primerjavi s tistimi, ki so študij zaključili pred več kot 15 in več leti?

Razlike so, veliko jih je in prav je, da so. Mladi se spreminjajo skozi generacije, imajo različne interese in poglede, drugačne želje in pričakovanja, različni so njihovi cilji, a vsi morajo svojo pot začeti z neke »štartne črte«. Štart je lahko vpis na fakulteto, prva zaposlitev ali potovanje na drugo stran sveta. Pomembno je, da se zavedajo, da je izbira njihova in da, preden naredijo korak, dobro premislijo, kaj si res želijo početi v življenju.

Mislim, da je danes mladim najtežje sprejemati odgovornost za svoja dejanja. In prav tega – odgovornosti in samostojnosti – imajo tudi naši študenti premalo. Še pred dobrim desetletjem so študentje sami hodili na informativne dneve, sami so spraševali za informacije v zvezi s študijem, sami so reševali problematiko bivanja in prehrane, danes ni več tako. Starši in drugi bližnji so njihovi stalni spremljevalci, so dobesedno njihove sence tudi na študentski poti. Na fakulteti skušamo spremeniti to mišljenje, trudimo se dopovedati staršem, da so njihovi otroci polnoletni in da znajo in zmorejo sami, a smo v večini primerov neuspešni.
 

Zagotovo so ključ do uspeha visokošolskega zavoda tudi strokovni delavci. Vaš prispevek in podporo je fakulteta prepoznala že leta 2006, saj vas je nagradila z zlato plaketo Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem. Leta 2018 ste prejeli tudi zahvalo strokovnemu delavcu Univerze na Primorskem. Katera je tista izkušnja oz. znanje, ki vam je pri vašem delu najbolj pomagalo?

Res je. Za uspešno delovanje fakultete je poleg zadostnega števila študentov pomembno dobro vodstvo, ki zna sprejemati prave odločitve, drugi pomemben dejavnik je kompetenten pedagoški kader, uspešen trojček pa zaključuje usklajen tim strokovnih delavcev. Če k naštetemu dodamo še optimalne materialne pogoje, imamo zgodbo o uspehu na dlani. Pisanje uspešne zgodbe naše fakultete v zadnjih letih nekoliko prekinja pereča prostorska problematika, a upam, da je rešitev blizu.

Znanje in izkušnje pridobivamo skozi leta dela. Kljub težavam, s katerimi se srečujem na svoji poklicni poti, se nalog vedno lotim preudarno. Ključ do uspeha je vsekakor dobra organizacija dela in ustrezna komunikacija. »Recept«, ki ga skrbno hranim, rada delim, najraje s tistimi, ki šele zbirajo delovne izkušnj

Ste »vladarka« inventarja v naši hiši – vsako cev, ograjo, stopnico imate v mislih. Stavbo zagotovo vidite drugače od ostalih, ki tukaj delamo ali študiramo. Če bi imeli čarobno palčko, kaj bi spremenili v naši matični hiši, palači Corner?

V več kot tridesetih letih sem res dodobra spoznala vsak centimeter palače Corner. Večkrat se pošalim, da sem že sama inventar, in resnica ni prav daleč. 

Verjamem, da marsikdo, ki prvič vstopi v naš atrij, ne more skriti navdušenja nad ambientom in težko razume, da se tisti, ki tu preživimo pretežni del dneva, počutimo utesnjeni in težko funkcioniramo. Stavba je lepa, a za naše potrebe občutno premajhna.

Včasih si res zaželim, da bi imela čarobno palico. Z enim samim zamahom bi ob bok stare in utrujene lepotice z dušo postavila novo, sodobno stavbo, ki bi zadostila zdajšnjim potrebam.

 

Leta 1974 je bilo na dislociranem oddelku Pedagoške akademije Univerze v Ljubljani vpisanih 16 študentov, petnajst let kasneje je oddelek imel že več kot 200 diplomantov, danes na UP PEF študira skoraj 1700 študentov. Bodiva malo izzivalna ali kreativna. Kakšna bo Pedagoška fakulteta čez 50 let?

… Torej takrat, ko mene več ne bo?

Če na tem mestu pustimo ob strani vse dobro in slabo, kar prinaša tehnološki napredek, srčno upam, da bo ostal učitelj, vzgojitelj, pedagog tudi čez petdeset let človek v pravem pomenu besede.

 

Hvala za vaš dragocen čas in odgovore.

Dovolite mi, da zaključim z zahvalo. Iskreno se zahvaljujem vsem, ki so vame verjeli, mi zaupali in spoznali, da sem v palači Corner pustila del sebe. Delo z mladimi in med njimi je namreč neprecenljiva priložnost, ki mi je bila ponujena in jaz sem jo, na srečo, znala izkoristiti. V tem trenutku so sicer moje prioritete malce premešane, a še vedno mi delo pomeni veliko, me izpolnjuje in mi je v veselje.