Plišaste igrače našle svoj novi, topel dom pri osebah z demenco

datum: 12.09.2022

kategorija: Novice

Verjamem, da nobeno dobro dejanje ni majhno. Vsa dobra dejanja so velika na svoj način. Vsa pustijo odtis v življenju teh, ki se jih dotaknemo.

V mesecu juniju so zadnje, v dobrodeni akciji Mehek objem, ki tolaži srce zbrane plišaste igrače našle svoj novi, topel dom pri osebah z demenco, ki jih imajo resnično rade, ki zanje skrbijo, kot bi bile žive. Objemajo jih, božajo, jim dajejo poljubčke, se pogovarjajo z njimi, jim prepevajo, gredo z njimi na sprehod, jih, ko zjutraj vstanejo, pokrijejo z odejo, da jim ne bi bilo mrzlo, da se ne bi prehladile …

Ko gledam slike, ki mi jih pošiljajo iz domov za starejše, se mi, od globoke ganjenosti, vsakič orosi oko. Še posebno ob pogledu na gospo M. in njenega plišastega konja, za katerim je posebna zgodba.

Iz enega doma za starejše so mi nekega dne sporočili, da si njihova stanovalka, gospa M., želi plišasto igračo konja, a med vsemi prispelimi plišastimi igračami ni bilo niti enega konja. Bilo je veliko res čudovitih plišastih živali, med njimi tudi takih, ki so bile videti kot prave, npr. ovce, žabe, ribe, raki, želve, hobotnice, in ki so bile, zaradi svojega prepoznavnega videza, podarjene slepim in slabovidnim osebam z demenco, a konja med njimi ni bilo. Konju najbolj podobni so bili samorogi, katerih so se stanovalci enega izmed domov za starejše prav posebno razveselili. Prepoznali so jih iz risank, ki jih gledajo v okviru ene izmed mnogih aktivnosti, ki jih v domu organizirajo, je povedala njihova animatorka. Iz risank so prepoznali še nekaj drugih plišastih »junakov«, ki sva jim jih z možem prinesla v škatli. Kar oči so jim zažarele ob pogledu na njih. Pa ne samo njim, tudi socialni delavki, ki je, takoj, ko sva vstopila v dom, radoveno pokukala v škatlo, da vidi, kaj je v njej. Ja, vsebina škatle je bila zelo zanimiva.

Ker sva z možem želela uresničiti željo gospe M., sva obiskala vse trgovine na Obali, a plišastega konja, ki bi spominjal na pravega, v nobeni izmed njih nisva našla. Na koncu sva ga kupila preko spleta, čudovitega, mehkega rjavo-belega konja. Bila sva presrečna, da sva ga našla, da sva lahko izpolnila njeno željo.

V njenih nasmejanih očeh ob prejetju plišastega konja, ki mu je bilo dodano kratko posvetilo, sem začutila pravo lepoto življenja, ki ni odvisna od tega, kako srečni smo mi, temveč kako srečni so drugi zaradi nas.

Neizmerno sem hvaležna, da so mi srčni posamezniki, ki me ne poznajo, zaupali in mi omogočili, da sem postala posrednik med njimi, ki so dali z ljubeznijo, in temi, ki so to njihovo ljubezen prejeli v obliki mehkih objemov, ki tolažijo njihova srca, ob katerih se počutijo srečne, ljubljene, varne.

S pomočjo srčnih posameznikov se je na koncu zbralo ne 840, ampak neverjetnih 978 plišastih igrač, ki so bile razdeljene v kar 22 domov za starejše po celi Sloveniji.

Najbolj mi je ostal v spominu izredno srčen sprejem ob palačinkah, svežem sadju in soku, s katerimi smo se posladkali skupaj z vsemi stanovalci varovane enote demenca v enem izmed domov za starejše.

V njihovih pogledih, nasmehih, dotikih sem začutila, da so najdragocenejša darila, ki jih lahko nekomu podarimo, naš čas, naša pozornost, naša ljubezen in naša skrb. Darila, katerih moč prepogosto podcenjujemo.

Ob prijetnem druženju so me močno preplavila čustva. Ob vseh zgodbah, ki sem jih slišala od res srčne animatorke, ki z ogromno ljubezni in topline skrbi za te stanovalce, me je močno stisnilo pri srcu. Kako malo poznamo to kruto bolezen, za katero zboleva vedno več ljudi. Moramo začeti govoriti več o tem. Moramo se naučiti prepoznavati njene znake. Moramo se naučiti živeti z njo.

Demenca je res (zaenkrat) neozdravljiva napredujoča degenerativna bolezen možganov, ki kroji življenja vse večjega števila vse mlajših ljudi, a pravočasno prepoznavanje njenih znakov in pravočasno postavljena diagnoza lahko preprečita njeno slabšanje, upočasnita njen napredek, celo podaljšata življenje osebe z demenco do 7 let.

Ko sem se pogovarjala s stanovalci varovane enote demenca in z njihovo animatorko, sem podoživela trenutke preživete v domu za starejše z mojo babico. Spomnila sem se njenega odsotnega pogleda in njenega blagega nasmeha, ki mi ga je namenila, ko sem jo držala za roko, jo božala po laseh in obrazu, jo prijazno gledala v oči in se z njo spominjala njenega pokojnega moža, mojega dedka, katerega je imela neizmerno rada in kateremu se je želela čim prej pridružiti v raju, kot je nenehno, tudi v zadnjem stadiju bolezni, govorila. Kljub temu, da sem bila proti koncu njenega boja z boleznijo za njo večino časa popolna tujka, sem se trudila, da je do zadnjega dne čutila mojo ljubezen in ne moje bolečine, ki jo čutim še danes, ko pomislim nanjo, na to, kako sta njen um in njeno telo pred mojimi očmi počasi ugašala, jaz pa ji nisem mogla, nisem znala pomagati.

Še danes slišim pesem, ki jo je mrmrala zadnjih nekaj dni, še danes slišim njene besede: »Še malo, še malo in bom pri njem, v raju.« Ta njena vera in te njene besede me tolažijo, mi dajejo upanje, da se bova enkrat ponovno videli, videli v raju.

Mala Dani, prelepa punčka, ki so mi jo podarili v enem izmed domov za starejše, z namenom, da bi me spominjala na vse njih z varovane enote demenca, da bi v njenem objemu čutila objeme vseh, ki sem jih, s pomočjo srčnih posameznikov, razveselila, me bo vedno spominjala na to prvo dobrodelno akcijo, ki sem jo organizirala. Moja mala Dani. Tako me je klicala moja babica. Od tod tudi ime punčki, za katero pravijo, da mi je podobna. Malo mi je pa mogoče res.

Po tej prvi dobrodelni akciji, ki sem jo organizirala, je bilo, kot bi slišala svojo pokojno babico, ki mi ponosno šepeta, nadaljuj, nadaljuj zame. In nadaljevala sem.

Ob opazovanju zadnje slike, nastale iz ponavljajočih se linij in vzorcev, ki jo je moja babica ustvarila z lesenimi in vodenimi barvicami v domu za starejše, v katerem je preživela zadnja leta svojega življenja, sem se odločila biti pogumna … še enkrat.

Pogumna zanjo, pogumna za vse, ki se borijo z boleznijo, ki ne pomeni samo izgube spomina, temveč tudi osebno tesnobo, strah, obup, depresijo, zmeden govor, deziorentacijo v prostoru in času, nepotrpežljivost, nedružabnost, agresivno in paranoično vedenje, opustitev hobijev, spremembo osebnosti, izgubo samostojnosti.

V spomin na njen boj, ki ga je pred 7-imi leti izgubila, sem organizirala drugo dobrodelno akcijo za osebe z demenco, akcijo Barve so moje misli, čopič so moje besede, platno so moji spomini, katere namen je bil zbrati čim več akrilnih in akvarelnih barv, lesenih barvic, slikarskih platen, risalnih listov, čopičev, palet in lončkov za vodo, ki bi bile podarjene domovom za starejše po Sloveniji, da bi lahko likovni terapevti z njihovo pomočjo izvajali likovne delavnice, ki osebe z demenco pomirjajo, ki jim pomagajo pri izražanju čustev, ki jih občutijo, a jih ne zmorejo verbalno izraziti, ki prispevajo k zmanjšanju tesnobnega razpoloženja, ki izboljšujejo motorične spretnosti, ki vzbujajo občutek zadovoljstva, ponosa in osebne vrednosti, ki vzbudijo spomine, in včasih celo spodbudijo govor.

Akciji sprva ni kazalo dobro. A moji pokojni babici je bilo ime Nada, kar pomeni upanje, in jaz sem upala. Upala in čakala.

In počasi so začeli prihajati paketi srčnih posameznikov iz različnih koncev Slovenije. Poleg paketov srčnih posameznikov so začela prihajati tudi sporočila spodbude, zahvale, ob branju katerih sem začutila, da je pomembno, da nadaljujem s tem, s čimer sem povsem nepričakovano začela.

Pomembno je, da s svojo zgodbo širim glas o tej bolezni med te, ki bolezni ne poznajo, ker za njo ni zbolel (še) nihče od njihovih bližnjih, pomembno je, da s svojo zgodbo dajem tolažbo, upanje svojcem, prijateljem, znancem, sosedom obolelih, ki se zaradi te bolezni vsakodnevno spopadajo z občutki žalosti, strahu, jeze, krivde, sramu, nemoči, obupa.

S pomočjo srčnih posameznikov nam je uspelo omogočiti likovne delavnice v kar 6-ih domovih za starejše. Nimam besed, s katerimi bi lahko izrazila hvaležnost, ki jo čutim do vseh, ki so se odzvali s svojim sodelovanjem v dobrodelni akciji, do vseh, ki so verjeli, da mi, nam bo uspelo.

To veliko dejanje je bilo narejeno iz veliko majhnih dejanj, ki jih je naredilo veliko posameznikov, ki čutijo za druge, ki so pripravljeni dajati brez misli na to, da bi kaj prejeli v zameno.

Nekateri izmed teh posameznikov so mi, ob predaji pripomočkov za ustvarjanje, ki so jih zbrali, na podlagi svojih lastnih izkušenj z osebami z demenco, predstavili tudi predloge, ki so jih pripravili za nekoliko drugačno, ustvarjalnejšo uporabo teh pripomočkov.

Upokojena vzgojiteljica Anica, ki mi je predala vrečko kartonskih plošč različnih dimenzij, ki jih je imela doma, je v karton, da ta ne bi bil namenjen samo risanju nanj, naredila luknjice, ki so namenjene temu, da jih osebe z demenco povežejo v celoto. Likovni terapevti v enem izmed domov za starejše so bili nad dejavnostjo, ki si jo je upokojena vzgojiteljica zamislila navdušeni, saj je dejavnost zasnovana tako, da je osebam z demenco, kljub temu, da jih usmerja v to, kaj morajo početi in kako, omogočena svoboda pri likovnem izražanju, kar je za osebe z demenco zelo pomembno, sa jih siljenje v to, kaj morajo početi in kako lahko spravi v hudo stisko, še posebej, če gre za nekaj novega, nekaj kar ne znajo, ne zmorejo več.

Neizmerno sem srečna, da bodo zbrani raznoliki pripomočki za ustvarjanje osebam z demenco omogočili potovanje v domišljijski svet, upodabljanje spominov iz življenja pred demenco, ustvarjanje prijetnih povezovalnih trenutkov z drugimi.

Naslednje leto (morda že prej) bom ponovno organizirala dobrodelno akcijo Barve so moje misli, čopič so moje besede, platno so moji spomini, saj se mi zdi pomembno omogočiti čim večjemu številu oseb z demenco dostop do likovnih delavnic, ki imajo številne pozitivne učinke, med katere sodijo kognitivne in vedenjske izboljšave, krepitev zaupanja vase, v svoje sposobnosti, ohranjanje in obnavljanje jezikovnih spretnosti, spodbujanje socialne interakcije.

Napredek bo pri nekaterih izmed njih morda res majhen, a verjamem, da zato nič manj pomemben. Ker videti osebo z demenco, ki ob ustvarjanju oživi, pa če je to samo za kratek trenutek, je nekaj neprecenljivega.

Danijela Horvat Samardžija