Pandemija COVID-19 predstavlja elementarno nesrečo, ki povzroča družbeno krizo, splošni družbeni stres in travmo. Travmatski stres nastane kot odgovor na situacijo, ki je povzročena s stresorji, ki jih ljudje doživljajo kot ogrožujoče za lastno življenje ali življenje bližnjih. Oseba je zaskrbljena, sooča se z občutki nemoči, pomanjkanjem nadzora nad situacijo (Šindić idr., 2020).

Spreminjanje življenjskega okolja prispeva k povečanju stresa, rezilientost pa omogoča obvladovanje stresa in delovanje kljub oviram. Raziskava bo osredotočena na iskanje dobrih praks, ki spodbujajo razvoj rezilientnosti v času pandemije, referenčni okvir pa bodo tvorili ekološko sistemska teorija ter koncepta trajnostnega razvoja in rezilientnosti.

Glaser (2000) ugotavlja, da otroci primarno travmatizacijo doživljajo, ko so neposredno izpostavljeni stresnim dogodkom. Sekundarno travmatizacijo doživljajo, ko so posredno v stiku s stresorji, npr. prek elektronskih in digitalnih medijev. Tovrstnim stresorjem so bili otroci izpostavljeni tudi v času pandemije. Ker otroci svojih notranjih stisk pogosto ne znajo izraziti, je zelo pomembno, da jim oporo nudijo za otroka pomembni odrasli. Odrasli s svojo stabilnostjo in pripravljenostjo nuditi varnost, zadovoljijo otrokove potrebe in pomagajo pri emocionalni predelavi zapletenih psihičnih situacij (Kruger, Reddemann, 2013; Profaca, Arambašić, 2009).

Ekološko-sistemska teorija (Bronfenbrenner, 1985; Hoare, 2009) poudarja pomen različnih socialnih okolij/sistemov in njihove povezanosti za učenje in razvoj posameznika. Opazimo lahko povezanost in medsebojno odvisnost mikro-, mezo-, ekso- in makrosistema. Vsi ti sistemi so se v času COVID-19 spreminjali, prav tako so se spremenili njihovi medsebojni vplivi in vplivi na posameznika, kar za razvoj/učenje posameznika (otroka ali odraslega) predstavlja nove izzive.

Ker je v času pandemije življenjsko okolje otrok in odraslih zelo spremenjeno, je zelo pomembno, da oboje senzibiliziramo za soočanje s spremembami, z negotovostjo. Razumeti je potrebno, da stres doživljajo otroci in odrasli. Vse to kaže na kompleksnost predmeta raziskovanja in potrebo po raziskovanju na več ravneh (skladno s socio-ekološkim modelom).

Namen projekta je raziskovanje pedagoških in andragoških strategij v razvoju rezilientnosti otrok in odraslih v času pandemije, pri čemer bo uporabljena kvalitativna raziskovalna paradigma. 

Poudarek bo na specifičnih strategijah, predvsem narativnih, ki opolnomočijo otroke in odrasle, da se soočajo s stresom (in travmami), ki nastajajo zaradi spremenjenega življenjskega okolja. Kot enote raziskovanja bodo vključene različne ciljne skupine v Sloveniji in Bosni in Hercegovini.

Pričakovani rezultati

Pripravljen bo nabor strategij, ki pomagajo otrokom in odraslim pri razvoju rezilientnosti pri soočanju s stresom in travmo ob spremenjenih življenjskih okoliščinah.

Izmenjava izkušenj in akademskega znanja med skupinama.